Za ozadjem našega prehranjevanja, je veliko psihologije. Zakaj počnemo nekaj kot počnemo? Kje smo se to naučili in kakšno osebno ugodje nam to prinese? Skupek vsega pa je nek sistem razmišljanja, ki deluje znotraj nas. Hrana je zelo globoko povezana z našim načinom življenja. Skozi njo doživljamo ugodje, nas napolnjuje ob različnih družabnih dogodkih in potolaži, ko smo na tleh. Hrana je povsod okoli nas in mi jo potrebujemo za svoje preživetje. Imamo zelo globok, intimen odnos z njo.
Vsakodnevno se to niti ne zavedamo. Prehranjujejo se tako, kot smo bili naučeni in sprejeli smo marsikatere resnice v zvezi z njo, ki včasih žal nimajo realne podlage. Šli smo tako deleč, da smo se odstranili od narave in tako od samega sebe in nehali povezovati logične povezave med našimi vsakdanjimi odločitvami in tistem, kar to prinese s seboj.
Osebno, mi je preskok na rastlinsko prehrano prinesel ogromno. Že od najstniških let, sem v sebi čutila potrebo po raziskovanju sebe in naše duhovne narave. Ko sem se začela zavedati, kako z svojo potrošnjo prispeva k uničenju mnogih aspektov življenja, ki je znotraj mene in zunaj mene, se je v meni začel spreminjati ves pogled na svet. Zagrizeno sem raziskovala vse kar mi je prišlo pod roke o rastlinskem prehranjevanju. In tako naletela na veliko kvalitetnih informacij o tem, kako naj bi sploh ljudje jedli, da je dobro za nas in nenasilno do živali in okolja. Na koncu sem prišla do tega, da ni razloga zakaj bi mogli tako ravnati z živalmi za hrano in uničevati naš habitat in svoje zdravje.
Tako sem se začela dobro zavedati okolice in neresnic s katerimi nas pitajo. Dojela sem, da nas učijo tisto kar je dobro za njih. Preko raznih ustanov vodilni ljudje na dobrih položajih želijo vplivati na naše mišljenje za svoje osebne interese, ki mimogrede niso ravno ugodni za nas. Zato si še bolj želim v sebi, da bi se nas čim več prebudilo iz tega sna in bi s skupnimi močmi lahko počasi začeli vplivati na to kaj in kako trošimo svoje denar in tako počasi izoblikovali trg, ki je prijazen okolju in vsem, ki živijo v njem.
Počasi je čas, da se posvetimo resnici in naredimo kaj za dobro prihodnost. Za začetek se lahko vprašate ali je to kar so me učili celo življenje sploh res? V naslednjih vrsticah bi rada razčistila nekaj argumentov, ki so prisotni v naši družbi in zagovarjajo prehranjevanje z živili živalskega izvora. Informacije prihajajo naravnost iz ust zdravnikov in svobodnih raziskovalcev, ki se zavzemajo za rastlinsko prehranjevanje. Predlagam, da si nekaj izsledkov znanstvenih raziskav Zakaj je dobro iti na rastlinsko prehrano tukaj.
Pa si poglejmo:)
Meso je pomembno zaradi vnosa beljakovin
Meso še zdaleč ni edini vir beljakovin. Veliko boljši vir beljakovin so v resnici rastline. Skoraj v vsaki rastlini je nekaj beljakovin. Ene jih imajo več, druge manj. Zelo dober, vir beljakovin so stročnice kot so soja, fižol, čičerika, leča in pa vse vrtnine temno zelene barve kot na primer brokoli, ohrovt, špinača,…Poleg tega pa niti ne potrebujemo veliko beljakovin. Ste že kdaj slišali za koga, ki je bolehal za pomanjkanjem beljakovin? Naša potreba po beljakovinah je res majhna in jo brez problema dobimo iz rastlinskih virov. O samih beljakovinah sem že bolj natančno pisala v prispevki z naslovom Beljakovine-kaj so, koliko jih potrebujemo in ali nam lahko škodijo?
Torej, brez živalske hrane nikakor ne boste prikrajšani za beljakovinski vnos. Nasprotno. S tem lahko edino veliko pridobite.
Kalcij je potreben za dobre kosti
Kalcij je najbolj opevan del kravjega mleka. Veliko je bilo na to temo propagande s strani mlečne industrije. Skoraj ne dvomim, da se ne bi mogli sami spomniti reklam na televiziji, ki promovirajo, kako je mleko glaven vir kalcija in da je zato zelo pomembno, da kupite njihove izdelke in poskrbite za zdravje svojih kosti. Žal pa tudi marsikaj ne povedo. Težave, ki jih s seboj prinaša uživanje kravjega mleka sem že dobro opisala v prispevku 5 razlogov zakaj stran s kravjim mlekom. Predlagam, da si ta prispevek preberete, v kolikor bi radi o tem izvedeli še več.
Kalcij pa lahko zelo enostavno dobimo v rastlinski prehrani. Z vami delim spodnji video, ki pokaže širok izbor živil rastlinskega izvora, ki vsebujejo kalcij. Hitro boste lahko ugotovili, da nekatera od teh živil že uživate in tako skrbite za vnos kalcija. Problem je samo to, da se ne zavedamo polnovrednosti rastlinske prehrane, ki z lahkoto zagotovi vse telesne potrebe v različnih obdobjih. O tem se lahko sami prepričate v izvlečku z naslovom Position of the American Dietetic Association: vegetarian diets.
Torej, kalcij ni pravi razlog, zakaj bi nekdo moral jesti meso.
Za dobro kri je treba jesti meso
Za dobro kri potrebujemo dovolj železa v krvi. Če tega ni dovolj, smo slabokrvni in naše počutje je slabo. Smo brez energije, bledi in brez prave volje do življenja. Zato je ta zelo pomemben in ga potrebujemo. Pri zdravniku boste najverjetneje slišali, da za dobro kri treba uživati rdeče meso in jetrca, da bo vaša krvna slika boljša. Torej meso je poudarjeno kot glavni in najboljši vir železa. Pa je res temu tako? Ne, nikakor ne. Rastline so veliko boljši vir železa. Zopet je zelo dober vir podobno kot pri beljakovinah temno listnata zelenjava in pa stročnice. Tudi nekatera semena so zelo bogata z železom. Nikoli pa ne boste zgrešili, če boste posegali po čim, čim bolj temno zeleni zelenjavi. Ta je resnično zelo dober vir železa (solata, blitva, špinača, ohrovt, kodrolistnati ohrovt…). Pri železu pa je potrebno omeniti še eno stvar. Poznamo namreč dve vrsti železa. Eno je hemsko železo in drugo je nehemsko železo. Prvega najdemo v živalski hrani, drugega v rastlinski. Prvi se vedno v celoti absorbira, drugega telo izkoristi le toliko kot ga potrebuje, ostalo pa zavrže skozi izločilne organe. Hemsko železo se torej v celoti absorbira kar pa žal ni najboljše. Stanju, ko je preveč železa v krvi imenujemo hemokromatoza. Ta ima lahko za naše zdravje uničujoče posledice. Naši organi začnejo dobesedno rjaveti od znotraj. Še posebej so na udari trebušna slinavka, jetra, sklepi, srce in naši možgani. Torej dejansko so rastline veliko bolj zdrav vir železa saj vsebujejo nehemsko železo, ki se v našem telesu obnaša bolj pametno in tako ne moremo tvegati, da bi se v našem telesu nakopičilo preveč železa in tako tvegali bolezen.
Ali ste se kdaj vprašali, kako živali dobijo železo? Tudi njihov vir so rastline, ki jih jedo in tako postanejo del njihovega telesa. Torej tu se pojavi preprosto vprašanje. Zakaj neki bi uživali železo skozi sekundarni vir, če pa lahko posežemo po primarnem-rastlinah in tako rešimo življenje živali in pa tudi obvarujem svoje zdravje. Na žalost ta argument prav tako ne opravičuje uživanje živalske hrane.
Rastline tudi čutijo
Zdaj se samo še smejim, ko slišim take izjave. Resno?! Res mi ni jasno, kako lahko nekdo primerja med seboj solato iz vrta in življenje krave, prašiča, kokoške…Kot prvo. Rastline nimajo živčnega sistema in torej ne zaznavajo bolečine na enak način kot mi. Res je, da so tudi rastline živ organizem in čutijo okolico in se odzivajo na njo a še nikoli se mi ni zgodilo, da bi imela težave odrezati solato iz svojega vrta ker bi mi ta želela zbežati. Če pa želimo vzeti življenje živali, se ta obnaša enako kot mi. Boji se za svoje življenje in se želi rešiti. Ima enak nagon kot mi, da ne želi čutiti bolečine in se pred njo želi rešiti. Le poglejte si posnetke na moji strani iz resničnega življenja na industrijskih farmah pod zavihkom Kruta industrija in hitro boste videli strah v očeh živali, ko jim grozijo, da jim bodo z nožem prerezali vrat. Kakorkoli pa tudi vsak vesejedec prav tako je rastline in ne more nekoga, ki se je odpovedal živalski hrani vreči v enak koš ker pač je rastline. Spodnja slika vam lepo razloži razlike med rastlino in živaljo. Najbolj bi pri tem rada izpostavila tam kjer piše, da imajo živali organe za čute, rastline pa tega nimajo. Torej ne zaznavajo bolečine tako kot živali in mi ljudje, saj niso naravno tako ustvarjene.
To je krog življenja
Lev tudi poje zebro. To je pač krog življenja in tako je. Ja res je, da lev brutalno konča življenje zebre a to stori sam in z močjo svojega telesa. Kaj pa počnemo mi? Zgradili smo objekte, ki jim rečemo klavnica (joj, že samo ime me napolni z grozo) in tam s pripomočki konča življenje živali, ki nima kam zbežati, je zavezana in prepuščena na milost in nemilost žalostnemu koncu. Če je to res krog življenja kot marsikdo trdi, zakaj potem ne gre tisti, ki je meso sam na pašnik in tam ulovi kravo in jo pokonča s svojimi zobmi, jo raztrga in poje tako kot lev. Lev počne to zelo drugače in še nikoli tudi nisem videla leva, ki v roki drži nož, da bi pokončal svoj plen. Niti ga še nisem videla, da bi svoj ulov spekel in nanj dal tono začimb, da bi bil ta okusen, kot to počnemo mi. Bodimo iskreni. Se nam krava na pašniku zdi okusna, se nam cedijo sline tako kot se mački, ko vidi miš? Nam je meso okusno brez, da bi ga spekli in začinili? Ali ni to dvoje dovolj velik pokazatelj, da pa vseeno nismo narejeni za živalsko prehrano in naravno nismo opremljeni za to, da bi bili plenilci?
Tudi zebra ne želi končati pod zobmi leva. Ravno zadnjič sem gledala video o tem kako je cela čreda volov prišla rešit majhnega vola izpod šap levov. Torej tudi te živali se borijo za življenje. Ljudje smo po naravi sočutni in veliko nas je takih, ki ne moremo gledati mučenja živali a dokler časa dajemo denar ravno za to, sodelujemo v tem mučenju, pa če se zavedamo ali ne.
To so stvari, ki imajo komu grobo tematiko. Namen te obrazložitve je samo to, da naj posameznik malo premisli o situaciji. S tem pa ne želim reči, da so ljudje, ki jejo živalsko hrani slabi. Nikakor ne. Le naučeni so bili tako in to so stare navade, ki se včasih težko spremenijo. Tudi sama sem potrebovala čas, da sem postala rastlinojedka. Vzemite si ga tudi vi, če ga potrebujete a naj bo jasen cilj pred vami.
Po naravi smo vsejedci
Naša narava je vse prej kot vsejedska. Res je, da smo se na to prehrano nekako prilagodili a žal smo skozi to ustvarili vrsto kroničnih bolezni. Naše telo enostavno ni narejeno za živalsko hrano. Zakaj? Prvič, naše črevo je predolgo za presnavljanje živalske hrane. Pri plenilcih je črevesni trak veliko krajši in želodčna kislina veliko bolj močna kot pa pri nas. Meso namreč začne hitro gniti in je najboljše, da čim prej zapusti telo. Pri človeku traja celo večnost, da ta pride od ust do straniščne školjke, kar pa za naš organizem ni ravno najbolj optimalno. Poleg tega imamo v ustih v naši slini encim amilaza, ki je najbolj primeren za razgradnjo ogljikovih hidratov kar pomeni, da se presnova začne že v ustih. Nasše roke so narejene za nabiranje in pobiranje, naše zobje so enake rastlinojedim živalim za žvečenje in ne trganje in tudi, ko jemo žvečimo in naša čeljust se premika v krogu in ne navzgor in dol, kot to počnejo plenilci.
Ljudje smo rastlinojeda bitja. Rezultati ljudi na rastlinski prehrani so zelo dobri in tudi že veliko raziskav je bilo narejenih ,ki so potrdile, da ljudje najbolje uspevamo na rastlinski prehrani.
Tako, pa gremo počasi proti koncu. Do sedaj smo že skupaj ugotovili, da pametnih argumentov zakaj bi mogli še naprej uživati posmrtne ostanke živali in njihove izločke ni. Jih ni pa konec. Moralno je zelo težko opravičiti trpinčenje nedolžnih bitji. To počnemo zaradi svojega lastnega užitka in globoke indoktrinacije v ta način življenja in zaradi nič drugega. Čas je, da počasi spoznamo svojo zmoto. Rastlinska prehrana nas tudi lahko zelo dobro zadovolji kulinarično in pa nasiti naš apetit. Ljudje pa delujemo na enak princip. Vedno želimo opravičiti svoje grehe z raznimi argumenti zakaj nekaj počnemo kot počnemo. Vsejedci so hitro počutijo ogrožene in ne želijo slišati, da kar koli počnejo narobe. Sploh pa ne tam kjer grešijo najrajši. Pri hrani. To je za marsikoga velika ljubezen, ki jo ni pripravljen kar tako spustit. A žal to nosi svojo ceno. Nekdo mora umreti, da nekdo poteši svoje zadovoljstvo. In ni treba, da je temu tako. Če še niste vzeli moje brezplačne kuharice lahko to storite tukaj. Notri boste našli osnovne napotke, kako začeti in pa tri ideje za zajtrk, kosilo in večerjo.
Užitke lahko najdemo tudi na bolj zdrav način. Včasih so začetki malo težki. Tudi zame so bili. A zadaj, ko pogledam nazaj ne pogrešam ničesar in lahko rečem, da zelo uživam v hrani. Že bolj pa mi je všeč ker se počutim dobro in ne ogrožam obstoja drugih kot tudi jaz ne želim, da nekdo ogroža moj obstoj.
Živi in pusti živeti.
Alja
